Home
Adventure Race Slovenija 2017 – poročilo – Tomaž Cankar Reviewed by Momizat on . Poročilo zmagovalne ekipe Pustolovec Rajd 1 (Tomaž Cankar, Jure Čebašek) Piše: Tomaž Cankar Fotografija: Nik Jevšnik, adventurerace.si Vir: https://www.flickr.c Poročilo zmagovalne ekipe Pustolovec Rajd 1 (Tomaž Cankar, Jure Čebašek) Piše: Tomaž Cankar Fotografija: Nik Jevšnik, adventurerace.si Vir: https://www.flickr.c Rating: 0
You Are Here: Home » Uncategorized » Adventure Race Slovenija 2017 – poročilo – Tomaž Cankar

Adventure Race Slovenija 2017 – poročilo – Tomaž Cankar

Poročilo zmagovalne ekipe Pustolovec Rajd 1 (Tomaž Cankar, Jure Čebašek)

Piše: Tomaž Cankar

Fotografija: Nik Jevšnik, adventurerace.si

Vir: https://www.flickr.com/photos/adventureraceslovenia/with/35336507172/

2

Že nekaj časa je minilo od Adventure race Slovenia 2017, a so spomini še vedno sveži in so vse do zdaj čakali, da jih spravim v eno bolj oprijemljivo obliko. ARS 2017 je bil za RAJDovce več kot uspešen, uspeha pa se lahko veselijo predvsem (letos pomlajeni) organizatorji in traserka Eneja, ker jim je uspelo pripraviti zanimivo in dinamično tekmo z raznolikimi disciplinami in ne predolgimi etapami.
Sprva naj bi na tekmi nastopali kot štiričlana ekipa, a je bilo na daljši razdalji žal premalo prijavljenih ekip, zaradi česar so se organizatorji odločili, da izvedejo le krajšo različico tekmovanja, na kateri pa nastopajo le ekipe dvojic. Znotraj naše lanske ekipe (Jure x 2, Barbara in jaz) smo se hitro razdelili na dve ekipi; Jure Z in Barbara ter naš zamejec Jure Č in jaz. Že ob objavi sheme trase so se pojavila ugibanja, kje bo štart. Sam sem napovedal Kobarid, ostali, pametnejši od mene, pa so pravilno uganili, da bo štart v Bovcu. Hvaležni, da nimamo zemljevidov za naporno študiranje trase pred štartom, smo se vseeno spraševali kje bo štart in kje bo šla pot, saj smo delno kontrole in točke lahko razbrali po skopem obisku iz prejetega roadbooka.
Prva etapa, prolog, je bil, kot prejšna leta, dan pred začetkom dirke. Orientacijski tek po centru Velenja. Občasno zaidem na orientacijske karte, še redkeje pa na orientacijska tekmovanja, a sva kljub temu z Juretom prolog dobro opravila in naslednji dan štartala kot prva.
Na dan tekme smo se zbudili ob tretji uri zjutraj in bili hvaležni za zadnji občutek umitih zob (po dnevu in pol prehranjevanja z geli in vsem kar ti na tekmi pač za paše je stanje začetka prebavne poti dokaj podobno njenemu koncu, oz. tak je vsaj občutek) in se naložili na avtobus. Izkušnje delajo svoje in tako so Janez, Vasja in Rafko kar hitro pospali po svojih sedežih, jaz pa sem le trudoma zaspal na tleh avtobusa z Barbarino supergo namesto blazine. Hvala še enkrat Barbari, da je na štart vzela nove copate. Kdo ve, mogoče pa bi bolje spal na dodobra unošenih in ¨dišečih¨…
Glavnina tekme se zgodi že pred štartom s primerno prehrano, pripravo opreme, predvsem pa z jutranjim obiskom stranišča po enem ali dveh odmerkih kave. Lastniku lokala v Bovcu naj na tem mestu se za morebitne težave s kanalizacijo opravičim v imenu večine tekmovalcev. Štartali smo s krajšim tekom, med katerim sem že v prvih km tekme (klasično) zgrešil pravo grapo, se skoraj znašel na cesti, po kateri nismo smeli in tako sva vso prednost, pridobljeno na prologu izgubila že v prvi uri tekme. Od prve kontrolne točke je sledila nošnja kajaka in vse obvezne opreme do reke Soče. Čoln sem nosil zadaj in hodil bolj ali manj slepo, zaradi česar je mene in mojo golen presenetil kamnit blok, preko katerega sem se kar konkretno zložil. Nič hudega, gasa naprej. Veslanje po Soči je bilo vrhunsko! Kmalu po štartu sva se nasmehneila eni od ekip pred nama, ki se je ob skali zvrnila v vodo. Le kak kilometer za tem je večja skala presenetila tudi naju. Po levi ali po desni? Kar direktno v njo, seveda! Pri tem pa sem nekako izgubil veslo, najine stvari so odplavale po Soči, en Gatorade v trenutku ko tole berete verjetno ravno prihaja v Jadransko morje. Počasi sva nabrala najino opremo in žal le pol vesla. Moj kajak je lahko tudi kanu! Zadnjih 8 km sem tako veslal samo na eni strani čolna, a sva kljub temu kar nekako držala tretje mesto do konca veslaške etape. Oblečena v neopren sva se do štarta kanjoninga lepo namarinirala v lastnem soku, hladna voda Sušca pa je bila pravo olajšanje. Adrenalin je naraščal s skoki po tolmunih, spuščanjem po vrvi in čakanjem na kontrolne točke, skrite v strugi. Zagotovo vrhunec letošnjega ARSa!

4

Po končanem kanjoningu še zadnja osvežitev – peš-prečenje Soče in začel se je najbolj naporen del tekme. Prečenje Polovnika, lepega, a divjega grebena, kjer se pot izgublja, najdeš jo pa očitno tako, da se zapodiš v največje trnje in koprive, pa se bo na njihovi drugi strani že pokazala. Ostanki prve svetovne vojne so nas spremljali po celotnem grebenu, ki je bil peklensko vroč in je terjal svoj davek. Motor je počasi zakuhal, rešil pa me je veter in megla na zadnjem vrhu, ki sta me zopet shladiča na delovno temperaturo. Na trekingu sva dohitela Žineta in Meto, ki sta nama na najino presenečenje povedala, da sta prva. Mislil sem, da sta Klemen in Aljaž že konkretno spredaj, a sta imela nekaj orientacijskih težav kmalu na začetku. Ob vročini, rahli utrujenosti in dehidraciji nama je ta informacija dala volje za pot naprej. Vode nama je na zadnjem vrhu ravno zmanjkalo in sva se kontkretno veselila konca spusta, kjer nas je čakal box in pa hladna pipa, kot se je izkazalo pa tudi lubenica in še nekaj dobrot. K sreči sva že nekaj prej našla korito ob poti z tekočo vodo, kjer sva napolnila bidone da sva lažje zdržala do kolesarskega dela.

Na kolo smo tri ekipe štartale skoraj hkrati, a nama je kmalu uspelo narediti nekaj razlike. Meni osebno je bil tale kolesarski del najlepši del trase. Zanimivi in naporni vzponi visoko nad levim bregom Soče, divji spust in krasni razgledi, sploh pri vzponu do vasice Krn so naju spomnili, zakaj se vsako leto vračam na ARS. Po spustu mimo Tolmina se je počasi znočilo, prehitela sva še Rafkota in Vasjo, ki sta nekaj točk izpustila ter v dobri uri opravila z specialno orientacijo na zanimivem terenu v Mengorah. Sledil je kratek kolesarski del in nato abzajl po 30m steni, do katere je bila pot s svetlobnimi palčkami. Cel rejv parti sred gmajne. No, saj oblečeni smo bili priložnosti primerno, pajkice in odsevniki, kjer je le možno. Od tam spust v dolino Bače, pa spet dooolg vzpon na Šentviško planino.

Kolesarjenje je prekinil krajši treking, kjer sva za eno izmed točk porabila 45 min, ob tem pa sta nama crknili še čelni svetilki, zato sem si skoraj eno uro hoje moral pomagati s svetilko iz mobitela. Drugo točko sva našla bolj po sreči kot po znanju in se kmalu vrnila do koles. Malce nižja morala in utrujenost sta se poznali v stalnem a vztrajnem padanju IQ, kar se na tekmi pozna tako, da moraš vsakih 50m pogledati na zemljevid, ker malo pozabiš kako si sledijo ovinki in kam si namenjen. Ob iskanju naslednjih točk se je počasi naredil dan, z dnevom pa se je zbistrila tudi glava. Do zadnje točke pred mestno orientacijo v Cerknem pod hribom Rodne sva morala riniti bicikel v klanec kakih 100 višincev, a je spust to poplačal. Recimo. V Cerknem sta naju poleg orientacije počakala tudi Nataša in Aleš z radlerji in sendviči z nutelo. Vrhunsko! Po orientaciji je spet sledil gas v klanec, v smeri Blegoša. Jure je, kot lansko leto, bil na kolesu res močan in v klanec z elastiko pomagal še meni.

Tako sva dobro napredovala do takrat, ko je pritisnila vročina, ki je Jureta namučila malo bolj kot mene, tako da sem moral kolo spet poganjati sam. Pot nas je peljala okrog Blegoša pod Stari vrh, okrog katerega naj bi pobrali še štiri kontrole.

Pri več kot 30 stopinjah in v manjši časovni stiski odločitev, da izpustiva tri točke, ni bila težka. Pojedla sva par kosov lubenice, kratko podebatirala z Rafkotom in Vasjo in se odpravila do koče pri Starem vrhu in nazaj. V klanec proti koči sta naju prehitela dva desetletnika. Trudila sva se jima slediti, pa ni šlo. Jure je nekoliko zgrožen pripomnil, da niti palic nimataJ Nazaj na kolesu so bili občutki ponovno boljši. Zanimiv spust, hiter pogovor s stricem Janezom, katerega srečava ob poti in pa lepo postavljene točke so zadnji kolesarski del res popestrile. Časovna limta se je bližala in kar naenkrat sva začnela srečevati večje število preostalih ekip.

13

Zadnji postanek pred zaključkom kolesarskega dela je bil Marijino brezno pri Škofji loki, oz. glede na ponovno število svetlečih lučk rejv parti 2. Hlad jame naju je osvežil za vsega 10 min, a je vročina spet pritsnila takoj ko sva zaključila s kolesom in pričela študirati zemljevid za naslednji del trase. Treking s šestimi točkami naju bi, če bi ga oddelala v celoti, peljal vse do Tošča, a bi naju prej ujela limita, zato sva se odločila pobrati štiri točke od šestih. Ob vročini sva že kalkulirala, koliko točk so pobrale ostale ekipe, a sva se odločila, da ne bova tvegala zmage zaradi lenobe in utrujenosti in sva pobrala najprej v družbi Slovenskih Islandcev dve orientacijsko težji točki, nato pa še bolj oddaljeno pod Osolniko. Pivo mi je dišalo že od Škofje Loke, kjer ni bilo ob poti nobene trgovine, pri brunarici pod Osolnikom pa sva si privoščila hladno nefiltrirano in je bil svet takoj lepši. Do Osolnika se je Juretu že kar spalo in ga je po cesti občasno kar malo zanašalo, mene pa tudi, po dobljeni točki pa sva bila z glavo že na poti proti cilju in vedela sva, da je konec tekme blizu. Pod zadnjo točko, na vrhu Dešna, sva srečala še ekipi Pustolovec Rajd 2 in pa Salomon, oboji že na poti v cilj. Pol ure kasneje sva se jim v cilju pridružila tudi midva. Šampanjec in pivo sta se res prilegla, še bolj pa kopanje v Sori, da smo se vsaj delno odsmradilo. Za popoln večer je poskrbela še odlična meneštra, ki so jo na cilju zagotovili organizatorji. Debata o trasi in pustolovščinah na njej je trajala vse do prihoda avtobusa, ki nas je odpeljal nazaj v Velenje. Mogoče čez Avstrijo, mogoče čez Italijo, mogoče kar po azimutu. Nihče od tekmovalcev se poti ne spomni, saj smo zaspali še isto sekundo ko smo se usedli.

Nedeljsko jutro v Velenju je minilo ob kofetkanju in čakanju na razglasitev. Malce pred ostalimi smo se zbudili Klemen, Aljaž in jaz in se odpravili na hotelski zajtrk v center Velenja. Požrli smo vse kar se je dalo, definitivno najboljših 8 evrov kar sem jih daj zapravil:) Ne vem, če si je hotel po tem udarcu že opomogel 🙂

Najin ARS se je končal z zmago, kar je bila tiha želja že pred štartom, a se ti v več kot 30 urah na terenu lahko zgodi marsikaj, tako da pred ciljem ni nič zagotovljenega. V večje veselje pa mi je dobro oddelana trasa z le nekaj manjšimi spodrsljaji, tako orientacijsko kot logistično. RAJDov uspeh sta s presenetljivim drugim mestom dopolnila še Jure in Barbara. Ves čas sva pogledovala nazaj čez ramo, od kje naju bosta prehitela Aljaž in Klemen ali pa Meta in Žine, pa se je izkazalo, da sta pametno, predvsem pa na koncu dovolj vztrajno, točke pobirala RAJDovca in si tako za las priborila drugo mesto. GO RAJD GO! Dobro sta nastopila tudi Rafko in Vasja, Janezu in Katji pa se letos žal ni izšlo. Pa drugo leto. Čestitke tudi ostalim, pol ali v celoti RAJDovskim ekipam, ki so nastopale pod drugimi imeni, pa nasploh vsem ostalim tekmovalcem 🙂

Hvala organizatorjem za lepo tekmo, še se vrnemo! Čar ARSa in podobnih tekem, da na terenu ni hude tekmovalnosti in zaguljenih konkurentov, ampak se zavedamo, da smo vsi v istem zosu, da se z zahtevno preizkušnjo spopadamo vsak po svojih najboljših močeh in si tako pomagamo oz. se spodbujamo tako pred, med in po tekmi. Adventure race je zakon!

About The Author

Number of Entries : 46

Leave a Comment

© 2011 Powered By Wordpress, Goodnews Theme By Momizat Team

Scroll to top