Home
ARS (Adventure race Slovenija) 2018 – Reportaža Reviewed by Momizat on . Reportaža ekipe Pustolovec RAJD 1 (Tomaž Cankar, Jure Čebašek, Jure Zmrzlikar, Barbara Jolič)  Explorer – 50 ur – cca 310 km Piše: Barbara Jolič Foto: Jure Čeba Reportaža ekipe Pustolovec RAJD 1 (Tomaž Cankar, Jure Čebašek, Jure Zmrzlikar, Barbara Jolič)  Explorer – 50 ur – cca 310 km Piše: Barbara Jolič Foto: Jure Čeba Rating: 0
You Are Here: Home » Novice » ARS (Adventure race Slovenija) 2018 – Reportaža

ARS (Adventure race Slovenija) 2018 – Reportaža

Reportaža ekipe Pustolovec RAJD 1 (Tomaž Cankar, Jure Čebašek, Jure Zmrzlikar, Barbara Jolič)

 Explorer – 50 ur – cca 310 km

Piše: Barbara Jolič

Foto: Jure Čebašek, Pustolovec Rajd

Vredno je poskusiti

Po tako dolgi tekmi, ko se v treh dneh in dveh nočeh nabere toliko doživetih trenutkov, draguljčkov, odkrije veliko novih krasnih kotičkov – hribčkov, vasi, od čisto običajnih travnikov do skrivnostnih jam, lenobnih rek in njih brzic. Ko potuješ od jutra, skozi večer in temno noč, ko te preseneti zora in jutro kar traja; preko dneva, ponovno skozi noč in prebujanje, prvi del dneva, ki spet kar traja in končno tisti trenutek, ko prispeš na cilj in preostanek tega istega dne proslavljaš, deliš izkušnje in zgodbe, pospravljaš opremo, dovajaš izčrpanemu telesu hrano, tekočino in počitek…
Težko se opiše, a je vredno poskusiti in deliti s širšim krogom ljudi. Mogoče kdo ujame kakšen draguljček navdiha zase.

Ajdovščina je letos štartno ciljna gostiteljica. ‘Bora’ izkoristi svoj adut in nas to noč napiha, da stene šotora silijo v obraz in nemirni zvoki kratijo spanec. Pa tako zelo prav nam pride vsaka ura kvalitetnega počitka. K sreči je četrtek namenjen uživanju v uverturi in pričakovanju glavnega dela dogodka, pakiranju, druženju in pripravi na tekmovanje.

20180617_153951 (Large) G2629863_1529333130728_high(1) (Large)

Priprave pred startom

Kosilu in uradni otvoritvi prireditve sledi predstavitev trase, za enkrat še brez podrobnosti – zemljevide dobimo šele uro in pol pred startom, ter sladki del – prolog.
Prolog je četrtkov samostojni del tekmovanja, sestavljen iz orientacijskega teka in MTB orientacije, na katerem se v slabi uri dobro ogrejemo in sprostimo, povežemo kot ekipa. Mimogrede pa še naberemo 3 bonus točke ter v našem primeru, prvi uspemo poiskati vse kontrolne točke (KT) in si s tem priborimo prvo štartno mesto za naslednji dan, z enominutno prednostjo pred drugo uvrščenimi.

Večer pride nekam hitro, potrebno je oddati BOX-e z opremo, hrano in raznimi dodatnimi potrebščinami za dostop na dveh tranzicijah med tekmovanjem; sledi še večerni sestanek ekip, za podajanje zadnjih informacij in priložnost za razna vprašanja. To noč pride spanec hitro, neskončno hvaležni smo, da imamo do mesta starta letos le 4 minute vožnje s kolesom, kar pomeni da lahko počivamo do neke normalne jutranje ure in celo v miru spijemo kavo ob zajtrku. Ob 7:30 prejmemo komplet zemljevidov. Sotekmovalci planirajo predvideno izbiro poti med KT-ji in razkrivajo potek tekmovanja. Z veseljem pričakujemo potovanje po realni verziji vseh teh črt, tranzicij bo veliko in to naredi tekmovanje dinamično. Končno lahko rečemo, da smo pripravljeni. In še dobro,ura je namreč 8:55. Gremo na start.

 

Start hudo dolge dirke – kolo in orientacija

Prvi zajahamo kolesa, pomahamo v pozdrav in perforiramo start s Sportident čipi, ki so sedaj podaljšan del telesa, prav tako velja za čelado in startno majico z ekipno številko 14. Ko se tekmovanje začne se na nek način vse umiri, končno počnemo tisto, na kar smo se pripravljali ves čas in zaradi česar smo tu. Ne glede na zavedanje, da je pot dolga, je tempo prvega dne vseeno živahen in prav je tako. Uživamo! Preko Ajdovskega polja, potem pa že »mlinčkamo« v klance in preko prikupnih vasic na južni strani Vipavske doline. Sonce začenja svoj pohod preko neba, na srečo pa zmerna oblačnost ublaži vročino. Kolesarimo preko Podnanosa in dolge makadamske ravnine, do KT pri cerkvici, ki jo že prevzemata čas in narava. Sledi vzpon in ponovni spust, na katerem nas pot pelje predaleč od KT. Najlažja rešitev je razhajanje koles in peš na vrh. Oprezno, saj nas tabla seznani, da smo na območju nastavljenih pasti. Jure vodi azimut v želeno smer, prebijamo se čez zmerno zaraščen gozd in poskušamo uloviti isto pot nazaj do hitrejšega prevoza, kateri nas prav kmalu dostavi do Štanjela. Prva etapa je uspešno za nami, čas je za orientacijski tek.

Vsak prejme svojo karto, KT so sicer isti, a zaporedje je različno, zato se razbežimo vsak v svojo stran. Preden grem na ogled mesta, se moram po prvo točko spustiti preko največjega trnjevega pota do sedaj – narava se je res potrudila in staro pokopališče zavarovala z vsem mogočim bodičevjem. Za nameček je tu strmina in za tarnanje mi zmanjka sape. Od tu gre lažje in lepše, prav zabavno je, ko se še z ostalimi srečujemo in zaletavamo po tem lepem mestecu. Karta je malce zmedena, vseeno pa približno vem, kje sem in relativno hitro poiščem vse točke, preden se spet vrnem na izhodišče. Tomaž je že tam, Jureta pa prilezeta iz prej omenjenih trnjev kakšen trenutek pozneje. Vsi smo, gremo naprej!

Nekdo od nas je predlagal, da kolesarske hlače za prvi del (skupno cca 64km) do TA (tranzicije) pustimo v BOX-ih, za nadaljevanje. Pa se že čuti kako nas lepo žuli v sedala… 🙂 Jureta navigirata, k sreči je izbrana trasa razgibana, vzponom sledijo spusti, spustom vzponi, tehnični deli za fokus in nekaj ležernih odsekov za samo uživat veter v laseh/čeladah. Občasno sonce pokuka izza oblakov in dolg tehničen vzpon brez sence, terja kar nekaj energije. Vzpnemo se na prostrani cvetoč travnik, ki ponuja čudovit razgled na dolino in okoliške hribe. Sledi divji spust in vzpon do Lipe, na TA in prvi dostop do BOX-ov.

Opravimo hitro menjavo, Leki Micro Trail Pro palice v roke, svežo tekočino v meh in veselo na pot. Do veslanja opravimo cca 16 km trekinga, ki v klepetu, tekanju po ravnini/spustih in sopihanju v klanec pretežno hitro mine. Zdaj karto v rokah držita Jure in Tomaž. Vmes še grickamo, kar se iz prednjih žepov nahrbtnika najlažje potegne ven. Uberemo en azimut preko znosno prehodnega gozda in se uspešno prebijemo skozi šavje na makadamsko pot. Od tu pa poezija, le nekoliko vroča, zato noge same preusmerijo korak k hiši, pred katero se zasveti cev, pritrjena na vodno pipo. Ja, osvežitev!

 

Veslanje po reki in posebni manevri prenašanja čolnov

Še asfaltni del, nujno zlo, da se prebijemo do kajakov in že veslamo. Predvidenih je 11 km veslanja po reki Vipavi, na kateri so v tem delu tri jezovi in ena KT vmes. Že na trekingu ujamem pogovor Tomaža in Jureta o nekem »peš…preko…midva nosiva enega…Barbi…kakšen bo izhod…« …kaaaj? Sedaj se pozanimam o čem tako skrivnostno razglabljajo. Tekom cele tekme se namreč najmanj ukvarjam z zemljevidi in tako zamudim marsikatero pomembno podrobnost. Razloženo mi je, da reka naredi zelo velik ovinek, katerega lahko, če bo izhod iz reke dopuščal, posekamo tako, da kajake prenesemo na drugo stran naselja. V redu, divja misel, všeč mi je in računam, da se fantje zavedajo, da vsebujem precej manj mišičnih vlaken na zgornjih okončinah kot oni. Še prej pa na nas čakata dva kratka in sladka spusta preko jeza. Nič zares posebnega, a dovolj, da popestri dogajanje in nas do pasu dobro zalije. Kmalu Tomažin Jure upočasnita, pogledujeta proti bregu in očitno odločitev pade. Tu bomo poskusili. Zdaj ali nikoli. 🙂 Prepustim se dogajanju in poskušam biti koristna. En za drugim se izkrcamo, umaknemo vesla in suhe vreče, prvi kajak že potuje proti zgornjem robu in da zadeva ne bi bila preveč enostavna, je kajak potrebno potisniti še preko ograje, ki ločuje brežino od pločnika pri cesti. Vmes si na glas povemo, da smo nori vsi po vrsti. Z moje perspektive – kar malo ponosna sem na nas, vse poteka gladko, ekipa je usklajena. Oprtam se z vrečami in vesli, fantje na pločnik spravijo še drugi kajak in pomagajo še ekipi krajše trase. Vmes ujamem še en pogovor – z reke, očitno še ena Rover ekipa, da to ne bo šlo, prestrmo je in naj ne norijo (pravijo drugi Rover ekipi) – oni pa njim nazaj, da je nam že uspelo in greta tudi ona dva. Juhej! Sledi ta težek del. Vse dodatne stvari naložimo v kajak, ki ga na glavo povezneta Jure in Tomaž, s Čebo pa prenašava prazen kajak. Prileti še dečko s fotoaparatom v eni in kajakom v drugi roki ter nas skuša usmeriti na najbližjo pot do reke. Ampak ne, mi imamo zemljevid in nujno hočemo po tisti prvotno zamišljeni poti. »Tile lokalci, tem ni za zaupat…« 😉
Argh#$?&!… to ni moj najljubši del, očitno bo treba roke malo utrdit, sori Čeba, dej ti malo trogaj to težko beštijo po travi, tenkjuuu! 🙂 In smo že pri reki, vkrcamo se, z novo iskrico v očeh (hihi, uspelo je!) naredimo dva zavesljaja in presenečenje – tranzicija je že tu.

 

Treking ob meji

Sledi treking cca 8 km, nazaj do TA/BOX, vmes pa še nabor točk. In seveda tisto večno grickanje med premikanjem. (Čeba kar ne more sprejeti, da so danes na meniju Pombar medvedki, jaz pa do konca tekme nisem uspela nobenega od njih naučiti, da se reče Pombarji in ne Bombarji.) Vzpenjamo se blizu IT meje in prva zadeva, ki jo iščemo je mejni kamen. Iskanje se nekam zavleče in vleče. Preiščemo celo območje desno od potke, kamen pa Jure po slabe pol ure, s pomočjo Blaža in Roka, ki prideta kmalu za nami, najde na levi strani. Malo poklepetamo, prijetna družba sta Sigurvegarar-Amfibija team in super naveza, potem pa odpeketamo naprej. Smo še kar fit, moramo tekat kar se le da. Vzpnemo se do velikega spomenika in od tam kmalu skočimo v krajšo jamo. Lepo je srečati Andreja in Sanjo, ki nas kar nekajkrat ujameta v objektiv in nalezeta s pozitivo. Naslednja točka nas čaka na hribu, ki se pred nami nastavlja, s soncem obsijan. Pot do njega je zelo zaraščena, prebijamo se s pomočjo palic in končno prisopihamo na vrh. Nadaljevanje trase se nam oddolži in pričara tisto »ahhh, tu smo…/migamo, krasno je…/naj kar traja, o tem bomo pripovedovali svojim vnukom…« vzdušje in zadovoljstvo. Potke posute z iglicami, sončni zahod, ki nam (citiram Jureta) boža ritke. Prispemo do koče, pri kateri je veselica, ampak KT je nastavljen za vsem dogajanjem in kar malo nam je žal tistega mrzlega pira, ki bi nam ga kdo od zbranih zagotovo mimogrede in rade volje potisnil v roke. Ampak imamo svojo veselico in svoje mrzle pire na tranziciji! Zato se zadovoljno spustimo po nekoliko bolj tehničnem trailu in ravno še v mraku prispemo do BOX-ov. Določimo uro za odhod in si vzamemo čas za hranjenje s toplo mineštro, izdatno pitje, preoblačenje in pakiranje nove zaloge hrane v nahrbtnike, montiranje čelnih svetilk itd. Ob preverjanju koles ugotovijo, da imam prazno sprednjo gumo in v nekaj minutah je zadeva urejena, skoraj ne bi zaznala, tako hitro so fantje ukrepali. Ura je čas, vse je pripravljeno, noč je tu in osveženi, željni kolesarjenja se odpravimo naprej.

 

Nočni kolesarski del in preboj v Italijo

Nočni kolesarski del se začne, pred nami je cca 33 km do naslednje tranzicije. Noč je prijetna, ko smo v gibanju, je temperatura ravno pravšnja. Vmes skočimo v krajšo jamo in pičimo proti Kremenjaku, čisto ob IT meji. Še eno točko poberemo v jami. Odločimo se za skok v Italijo in po lepšem terenu malo hitreje napredujemo. Na Graničarski poti se zatem vsa privarčevana energija porabi za tehnično zahtevnejšo vožnjo. Jama Vodnica je sicer razsvetljena, a to noč njene kapnike božajo samo snopi pustolovskih svetilk. Precej daljši sprehod preko naravnih ovir, spolzki teren fantom s SPD čevljih na nogah povzroča travme, jaz pa v Speedcross-kah vriskam, da grem za jamarko! Še kratek preboj do lepše voznega terena in kmalu se pripeljemo na tranzicijo.

Za nočni orientacijski tek dobimo dve karti, kar pomeni možnost počitka za dva, medtem ko druga dva vsak v svoji smeri po gozdu iščeta KT-je. Tomaž in Jure odtekata, s Čebo se na robu travnika zavijeva v anorake in zvijeva v dva klobčiča. Vse se umiri, samo šumi gozda spremljajo počitek. Telo se začne pospešeno ohlajati, še bolj se stisnem vase. Iz gozda se v živahnem klepetu približuje moško ženska dvojica, v pol snu prepoznam glas Francija in Mateje. Franci nama zakliče nekaj v stilu »ej vidva, ajde gremo«, Mateja pa nazaj »pššš daj pusti jih, to niso naši«. Malo se jima javiva nazaj in nadaljujeva še nekaj sladkih trenutkov v počitku. Ko že začnem upati, da gre Tomažu in Juretu vse gladko in ne bom zmrznila v tem času, priteče Jure. Odda karto in si pride naredit k nama mali piknik, jaz pa se med šklepetanjem z zobmi približam njegovi sevajoči toploti. Vsi nekaj grickamo in pridruži se nam Tomaž. Jure me tolaži »saj bo takoj bolje, zdaj bo klanec«, Mateja pa zgroženo »Jure!! Ti ji raje povej, da bo kmalu konec, ne pa klanec!« 🙂 V ustih še meljemo zadnji grižljaj, ko se zavihtimo na kolesa in nadaljujemo proti obljubljenemu klancu. V roku nekaj minut je mraz pozabljen. Sredi temne noči se v okolici Pliskovice vozimo na etapi MTB-O in nekaj točk poberemo skupaj s prej omenjenima ekipama (Andrej & Mateja, Franci & Antonio). Prijetno je. Odpeljemo se naprej in se v Volčjem gradu odločimo za dodatnih 15 minut počitka. V tem času z Juretom vsem dotočiva vodo iz vaškega vodnjaka in se še sama malo umiriva v horizontali.

Prvo jutro … in nek čist preveč ambiciozen petelin

Ura je nekje 4 in zasliši se prvega petelina (nek čist preveč ambiciozen petelin). Ko smo spet vsi na nogah in vrtimo pedala, se začne tista magija prebujanja novega dne – prvi ptički se oglasijo, svetlejši odtenki na vzhodnem robu neba… Vozimo se skozi Komen in ponovno ujamemo prejšnji dve ekipi, malo poklepetamo in gremo naprej, oni sedaj potrebujejo tistih sladkih 15 minut.

V nadaljevanju se vozimo po res grdem terenu. Sicer navzdol, ampak teren je tak, da se kar malo jezim nanj. Ma vse gre v trening! Peš odkorakamo do daljnovoda po KT in nadaljujemo prebijanje čez anti-kolesarski spust, do lepše vožnje preko vipavskih vasic, ki se v zgodnem jutru že nastavljajo soncu. Meglice se še dvigajo, ko pri akumulacijskem jezeru poberemo naslednjo točko. Nadaljujemo čez vasice, gor-dol, vige vage proti Lijaku. Tam srečamo češko dvojico. Naslednja KT je čisto blizu BOX-ov 2. (Eno KT, prvo, spustimo – kar je bil plan že od kar smo prvič pogledali na zemljevid – 300nmv potiskanja bicikla po vprašljivem terenu, še preden spijemo jutranjo kavo? Ma hvala, res ne bi..) In tako že kmalu veselo brcamo v drug, vozen klanec. Čeba mi poda štrik in sledimo tablam za planinski dom Kekec. Srečujemo jutranje sprehajalce in v tišini sopihamo. Poberemo KT, se ponovno usmerimo v klanec in lepa prečka nas kmalu dostavi do jutranje kave, lubenice, svežih cot, prave hrane…

Sveta Gora, kaverne, rovi….in pombarji

Drugi BOX bomo po zaključenem trekingu obiskali še enkrat, takrat zadnjič. Zdaj imamo priložnost ostati lahki in hitri. Občudujoče spremljam dogajanje med pripravljanjem za naprej – kaj vse medtem naše roke nosijo v usta in v kakšnem grešnem vrstnem redu. Jure zmaguje: miksa pivo, kavo, tunino z zelenjavo, slane arašide, čokolado in kokakolo.. Na srečo želodec ne utegne komplicirat, sprejme vsak ponujen košček energije.
Po kavici, sončnem vzhodu in jutranji telovadbi, se dan lahko čisto zares začne. 🙂 Peš jo mahnemo proti Sveti Gori. Zaznam hecen občutek v levem kolenu in ga malce potipam, ‘ejla, a bo šlo? Mah, saj ni nič..’ in pozabim na to. Maširamo, se vzpenjamo po potki in zbijamo šale v smislu, kako se nam bodo sedaj vsi grehi oprostili. Najdemo rov, v rovu KT in se prikažemo spet ven na drugi strani gore. Sonce že močno nabija in pipe, ki jih najdemo ob odhajanju proti naslednji KT, so dobrodošel mrzel tuš. S svežino si napolnimo žepe in hitimo loviti sence dreves. V kaverni Vodice je naslednja KT, Čeba nas futra z lešniki oblitimi s čokolado, jaz pa med puzanjem med rovi veselo grickam pombarje, ob tem se počutim kot v kinu, samo da sem jaz akter v pustolovskem filmu in hkrati opazovalec, ki ob hrskanjem prigrizkov navdušeno spremlja dogajanje 🙂 Ja, dogaja!

 

»Glede ene KT se mormo pogovorit«, … a glede trgovine pač ne J

Spustimo se in nadaljujemo preko travnikov, mimo konjičkov in kužkov, nabiramo gozdne jagode in iščemo nekakšen strelni jarek, v katerem se pofočkamo. Na poti proti veslanju že kujemo plane, kako bomo opravili s tistim spustom v Kanal in kako bomo opravili šoping – nakupovalni seznam se polni. Še prej pa kolebamo, gremo na vrh Jelenk pobrati KT ali nam lahko teh 30min hodi narobe in zmanjkuje pozneje..? In ko smo pri odcepu: »Ma k**c, pejmo! Mala mal’ca je to nam, we can do it.« Vrh je zanimiv, le fočkalice ne najdemo nikjer.. Brihtno smo nahrbtnike odložili le malo nižje dol, zato naredimo naslednje: piramido (Rajd style, oujea), zapis v vpisno knjigo in fotka napisa ‘Jelenk 787m’. (Šele na cilju se nam Meta približa in pravi: »Glede ene KT se mormo pogovorit.« Upsi.. Pravi vrh Jelenka je res vrisan še nekaj deset metrov naprej, do koder ni poti in tam nas je čakala KT.)
Na pustimo se preveč zmesti, sedaj se že začnemo spuščati, 500nmv moramo izgubiti do Kanala in Soče. Ni enostavno, moje koleno se nekaj oglaša, teren zahteva pozorno stopanje, ampak vendarle pridemo v civilizacijo. Prvega mimoidočega povprašamo o trgovini v bližini in kmalu že nasmejanih lic ter polno boršo špeže hitimo proti kajakom. Če je prostovoljec na tej KT pričakoval ekipo v teku, ki bo resnih in fokusiranih obrazov pograbila reševalne jopiče, vesla in kajake, se vrgla not in začela divje veslati, je moral biti res razočaran. Mi v hihitanju s tisto boršo pricapljamo, zasedemo najdebelejšo senco in se začnemo sezuvat, si deliti mrzel ulov in tople pekovske izdelke. Žur je to in želodčki so veseli. A se nam ljubi veslat? Pa ajde, lahko malo, za spremembo. Saj so nam obljubili brzice.

 

Adrenalinske brzice v nulo

In res, kmalu priveslamo do prvih, a spoznamo, da je zaradi nizkega vodostaja stopnja adrenalinske vožnje bolj pri nuli, medtem ko je potiskanje in peštanje kajaka preko skal na max. Očitno se da tudi s kajakom vzeti zalet. K sreči lahko s Čebo zamenjava vesli – njegovega karbonca jaz pridno varujem, medtem ko on plastično lopato uporablja za veslanje. Neskončno me zabava njegovo izražanje zgroženosti nad veslom. Takole nekak: »O MOJ BOG, to ni veslo, to je KOL. Kako lahko SPLOH s tem veslaš?!« Pred nami je šel en profi dečko, ki naj bi nas malo usmeril preko brzic. Le ena je takšna, da ga pogoltne vase. Fant je šel na kopno in se nam zadrl, naj se držimo levo, ko nas je brzica že vzela zase in hja, res hvala, sedaj nama je edina briga le, da se hitro vleževa nazaj, saj so nad tokom veje dreves zelo nizko. Zatem se vsi sprašujemo, kaj je mislil s tistim ‘levo’.. Ravno v nulo naštudiramo taktiko prehajanja brzic, ko nam jih zmanjka. Pred nami je le dolg in širok odsek lenobne reke. Za vsakim ovinkom pričakujemo KT, vsaj 11x pa nas pričaka še ena dolga, široka, počasna ravnina. Pravi trenutek za nastop zaspanosti in tečnosti. Ampak s Čebo se ne dava, debatirava o vsakdanjih stvareh in opazujeva mehurčke neznanega izvora, dokler nama ne začnejo načenjati živcev še tejle. Končno prispemo do tranzicije in noben hudič nas ne premakne do naslednje KT, po katero bi lahko odveslali dalje in nazaj. Mi hočemo ven iz kajakov in peš naprej. Ravno prav premraženi smo. Morala je padla, ni prave energije in zagona, ampak časa za jokanje ni veliko, saj kmalu že grizemo kolena v vertikalo. Preboj do KT, ki nas pričaka pri prikupnem vodnem izviru, poteka preko skal, korenin, balvanov in predvsem strmine. Od tam pa nas razvaja krasna trail prečka, pretečemo jo na dušek! In že smo tu, BOX II, zadnjič.

 

V temi druge noči je svet zanimiv na drugačen način

Vso preostalo hrano iz BOXov v usta ali nahrbtnike, pot je še dolga. Oprema za abzajl gre z nami, nekaj oblek za noč ekstra, ostalo je klasika. Ne izgubljamo preveč časa, odpravimo se naprej. A še prej operacija Juretovega kolesa, guma je prazna. Tipi topi je urejeno in že imamo veter v laseh na asfaltnem spustu. A ne za dolgo, sedaj je Juretova druga guma prazna. Tokrat je problem večji, žebelj je naredil konkretno luknjo. Urejeno, lahko pičimo naprej. KT je v prijetni večerni svetlobi ob jezercu nastavljena na težje dostopno mesto. Kako do nje? S SUPom/ večerno plavanje/ po rokah po lestvi do KT? Ne? Ne. Tomaž prime dolgo vejo in perforator potegne k nam, na kopno. Hladnokrvno, da nam je kar nerodno, bi se človek za razočarane obraze skoraj vrgel na ploh v vodo. Opravičujoče se nasmehnemo in nadaljujemo s kolesom, po daljšem vzponu, ki je veliko znosnejši v primernih temperaturah. Prispemo do hiške, kjer imamo krajši, 5 km treking. Srečamo Adventure valley in v zahajanju dneva trimčkamo čez pašnike. Čelne svetilke vklopimo šele pri kolesih in nadaljujemo po osvežilnem spustu. V temi je svet spet zanimiv na drugačen način. Najdemo pravi odcep v gozd in iščemo KT, ki jo Jure najde kar nekje. No, ta je bila baje hard to get in na tem območju eno KT točno zato tudi izpustimo.
V nadaljevanju nas kmalu pričaka dolg asfaltni spust. Lepo leti, a tudi malo boli, saj vemo, da nas na najnižji točki čaka le prečenje ceste in vsi izgubljeni višinci bodo morali biti takoj nadoknadeni. Seveda ne enostavno, tu je namreč eden takih pristnih pustolovskih vsestranskih testov: fizično se še kar da, visoka frekvenca in gre, teren je ravno toliko tehničen, da je potrebno biti pozoren in !buden! 🙂 – ampak rit, auč.. Psihično se tudi da, v stilu, dajmo opravit s tem vzponom, ampak pot je totalno enolična, čisto nič se ne dogaja na njej, še vedno pa ne moraš z mislimi kar odplavati stran, ker je zahtevno enolična. Ma super. In še nekaj je – Tomaž nas izzove, da glasujemo, koliko višincev mislimo da smo že naredili – od 500ih. Jaz v dobrem filingu rečem 400m, Jure rezervirano 350m, Čeba se vzdrži. Tomaž nas prizemlji: 242m. Tole kar malce zaboli, vsi utihnemo in sprejmemo, druge ni. Le misel na tranzicijo, ki sledi nas vleče višje naprej. Zvezde na nebu in občasen pogled na lučke v dolini popestrijo zadevo, nekaj se začne dogajati – pot začne delati zavoje in prav kmalu je pred nami cesta. Vriskajoč oddrvimo še do tranzicije.

 

Orientacija in čudežni avtomat sredi noči

Orientacijski tek, dogovorjeni smo, da po opravljenem teku vsi skupaj potegnemo 30min počitka. S tem da dva že prej počivata, medtem ko dva tekata. V mislih se pripravim – Jure in Tomaž sta že ves čas aktivna in navigirata, čas je da koga razbremenim. Saj bo šlo, ne bom sama v gozdu daleč proč od mojih treh kompanjonov… a potreben je le pogled na karto, teren poln vrtač in Čebatov komentar »Dej Barbi, tebe lahko karta samo malo zanima«, Juretova in Tomaževa suverena pripravljenost…jaz grem torej počivat. Tokrat, za daljši počitek in še bolj izčrpana, kot prejšnjo noč, Juretu iz nahrbtnika vzamem vse dolge cote in astro folijo, se zadekam in ugašam. V bližnji vasi je veselica. S pogledom na nebo, prepolno zvezd in v ekspresnem ohlajanju telesa, a prijetno zavita v kokon, počivam in čakam. Ko pridrvita divjaka nazaj, Jureta oborožim z njegovimi oblekami in zavijeva se v folijo. Preden ugasnem, občudujem zvezdnato nebo, hvaležnost za ta trenutek je neskončna, kot vesolje.
Budilka zvoni, malce čukasto se gledamo, vendar vemo kje smo, kdo smo in kaj moramo zdaj – malce bo težko, a bo kmalu bolje. Mrrrzel spust s kolesi do Trnovega, med katerim sanjam o vročem kakavu, kavi, čaju… Prispemo v center vasi in pozornost pritegneta dva avta, ki se ravno odpeljeta..ob 2h zjutraj? A imajo v Trnovem še kaj odprtega? Res je nekaj podobnega avtobusni postaji tamle… U! A prav vidimo, a so v tisti kučici kavni avtomati?? Ne samo kavni, tudi sladoledni in avtomat s prigrizki in knjige in rdeč modrček na tleh… Smeha je za izvoz, Jure časti, Tomaž toči, Čeba fotografira tole posrečeno postojanko in topla kavica paše, kot le redko kdaj.

 

Vklop Rajdove funkcije »vohljanje«

Iskrica v očeh nam spet na polno žari in nadaljujemo v noč. Spustimo se, peljemo mimo dveh kupčkov koles, srečamo Pokret odmora in Adventure Valley, sami pa se odločimo, da zarinemo bicikle do konca. Teren je znosno vozen in ob vračanju se odločitev poplača. Vrnemo se v Trnovo in zavijemo proti spomeniku, kjer je družba že zbrana, prejšnji dve ekipi imata postojanko za počitek. Poklepetamo in odrinemo. Vozimo po asfaltni cesti, ki se podivjano dviga in spušča, kar je ful zabavno, hitrosti s spusta le malce dodaš in si že na vrhu naslednjega kratkega strmega klanca. Kolesa spet odložimo in peš zavijemo v gozd, tako zelo luškan nočni gozd. Čeprav je teren zelo pregleden in lep, potke lične, KT ni, kjer bi jo pričakovali. Tomaž vklopi Rajd funkcijo ‘vohljanje’ in že slišimo vzklik, ki naznani najdbo.
Gremo po isti poti nazaj in po asfaltu naprej? Ne, saj ta ‘bližnjica’ zgleda čisto vredu. Ja, vredu za vežbat veščine nošenja kolesa in tehničnih odsekov mtb vožnje. Ma v resnici je prijetna popestritev in nič, česar ne bi zmogli. Na glavno cesto pridemo spet ravno, ko si nekdo iz ekipe A.V. na rit potegne gate. Sedaj mu 7 lučk sveti pot z wc-ja nazaj na kolo. Družba nam ugaja, skupaj vrtimo pedala v klanec, ki se vleče v nov dan. Vmes nekoliko zaostanemo, ker lakota zahteva kalorije. Spet smo sami, a dan je svež, za 73-im ovinkom pa čisto zares vendarle prispemo do koče na Čavnu. Sledi treking, sprememba načina gibanja je ponovno dobrodošla.

 

Hočemo vse KT s trekinga!

Kalkuliramo, koliko časa imamo, koliko predvidoma potrebujemo za cel krog po ne tako zelo lahkem terenu, nekoliko manj poskočni in ne pozabimo na plezanje s spustom po vrvi, ki nas čaka pri koncu trekinga. Izračunamo, da bo šlo. Juretu iz roke izpulim karto in se delam, da navigiram. Jure zgleda precej manj zmeden brez karte, kar tudi ni čisto pogost pojav, večinoma je obratno. Tomaž zgleda ves čas isto. Čeba med zehanjem brani začelje ekipe. Vlečemo se, da je groza, če bo šlo tako naprej, lahko kar uberemo krajšo verzijo trekinga. Vsi rabimo pavzo. Za 5 minut se usedemo, pošeramo poslednjo kokakolo in zaprem oči za nekaj trenutkov. Odločimo se. Hočemo vse KT s trekinga!
Občutno boljši nadaljujemo, s Tomažem spredaj nekoliko dvigneva tempo in Jureta ujameta ritem. Po tehničnem spustu poberemo želene točke in pred nami je dolga, dolga prečka. Prvi del kombiniramo hojo in tek, kmalu pa smo že v čisto zglednem trail tekaškem tempu (zglednem za ultro;) ) O stanju mojega kolena ne bom sploh razglabljala. Vem samo, da koleno funkcionira, je zatečeno in boli. Zavedam se, da ga s tem tekanjem totalno abuse-am. Da nam ne bi slučajno bilo dolgčas, je tu milijone klopov, ki si jih pridno nabiramo. Razmišljam, kako hecno zgleda naš tempo na Blackbloxu, najprej se je skoz nekaj zatikalo, zdaj pa drvimo in pobiramo KT ravno tako ekeftivno, kot klope. Pred sončno vročino smo večinoma skriti v gozdu, a vso njegovo poletno moč začutimo na plezanju in abzajlu. Eden po eden splezamo in se na drugem koncu spustimo nazaj dol. Na vrhu mi stric vse štrike, vponke in ATC pobere iz rok in me pusti nekoliko zmedeno.. Po navadi takšni strici alpinisti le nadzorujejo kako se vpenjamo, da je zadeva 100%. Očitno dajem vtis, da ga že dve noči žuram, zadeta od velike doze miganja, svežega lufta in dobre družbe. Odločim se, da sem mu hvaležna za pomoč in da mu zaupam 😉 Ko le dvignem pogled, pa opazim da klepetam z znanim obrazom, UTVV Boštjan je tu, pomaham jima in hitim dol ter v senco počakat na ostale.

20180617_153327 (Large) G2589749_1529332669471_high (Large)

Še vertikala druge dimenzije …

Sedaj je pred nami vertikala druge dimenzije – odsek trase Čaven vertikalni kilometer. Hvala Meta in Žine, takšne imamo radi. Edino, res moramo pobrskati po zadnjih skritih zalogah moči za strm vzpon v žgočem soncu. Ne damo se. Vmes srečamo Nizozemsko ekipo, katerim kaže, da limita ne bodo ujeli, a očitno želijo izkusiti avanturo, kot se zagre, bravo!
V potokih znoja se utapljajo klopi in v zglednem času smo spet pri kolesih. Presenečenje! Pričaka nas Tilen, legenda slo AR scene in ultra trail tekač, ki najbolje ve, kako se počutimo in kaj rabimo – mrzel pir, oh ja! Časovnica pravi, da smo se odlično pobrali iz jutranje zaspanosti in si lahko privoščimo 5 minut počitka ob pijači in klepetu (in cukanju klopov z nog). Potem pa na kolesa, čaka nas noro dolg spust, ob katerem lahko vriskamo, saj se podajamo proti cilju. Vmes zgrabimo še zadnji izziv – del spusta po MTB progi, ob koncu katere je poslednji KT. Proga je zelo lična in vozna. Le še odsek tečnega ugrezajočega makadama moti moje veselje, cilju se približujemo preko travnatih potk in že smo v Ajdovščini.
Vse je zelo mirno, preden zavijemo proti kampu in sprašujemo se, ali bo sploh kdo tam… Opazim mamo in Tobija, ki sta naju že drugi večer enkrat pozdravila na progi, tokrat sta tu, tik pred ciljem. Počasi, vsi štirje vštric zapeljemo v kamp in vpijamo bližino trenutka, ko se bo merjen čas ustavil. Na prizor ki sledi, nismo pripravljeni…za zadnjim zavojem za ciljnim obokom v loku stojijo vsi zbrani, organizatorji, tekmovalci, prijatelji, družina…namenijo nam vzklike, aplavz, topel in slavnostni sprejem v cilj. Naši nasmehi segajo do ušes, ganjeni smo od veličastnosti trenutka. Čestitke padajo z vseh strani in v obe smeri, vsi smo nekaj lepega dosegli.

 

Za nami je dirka, ki….

Za nami je krasna in izjemno uspešna dirka, izkušnja ekipe, ki jo sedaj med špricanjem šampanjca, hidracijo s pirom in bosonogi delimo z vsemi zbranimi. Toliko si imamo za povedati…vmes si seveda cukamo klope z nog in rok 🙂 Počoham Tobija, objamem mamo, objamem mojo ekipo in povem kolenu, da je sedaj konec, regeneracija se lahko začne. Afterparty je poglavje zase, ki mineva v posebnem stanju, adrenalin popušča, tu pa tam pospravimo kaki kos opreme, tu pa tam nekdo zgine in se čez nekaj časa vrne ves zmučkan in krmežljav… Prvi spanec po takšni izčrpanosti ni ravno regeneracijski, telo šele sprejema ukaze, da sedaj lahko počiva, glava pa melje vse zbrane vtise in procesi se umirjajo. Prikaže se naš Janez, človek zaslužen za izjemen fenomen Pustolovec Rajd, katerega del smo tudi mi (v bistvu se Pustolovec Rajd skriva v marsikomu, pssst 🙂 ) Po pikniku in »iskanju KT v šotorih/na armafleksih« sledi podelitev, pospravljanje, poslavljanje, analiza tekme in kovanje novih podvigov. Komaj že čakamo; Kdaj gremo spet!? 🙂

Ekipa je suvereno opravila s 50-urnim tekmovanjem, pobrala veliko večino KT in ves čas delovala v slogi. Hvala ekipa, najboljši ste! Go Rajd go! 🙂

About The Author

Number of Entries : 46

Leave a Comment

© 2011 Powered By Wordpress, Goodnews Theme By Momizat Team

Scroll to top