Home
Reportaža: Lov na tartuf – Barbara Jolič Reviewed by Momizat on . Po lanski udeležbi na tem odpiljenem tekmovanju, ki je bilo dodatno začinjeno z obilnim deževjem ter blatnimi kopelmi, sem dogodek pričakovala navdušeno in reze Po lanski udeležbi na tem odpiljenem tekmovanju, ki je bilo dodatno začinjeno z obilnim deževjem ter blatnimi kopelmi, sem dogodek pričakovala navdušeno in reze Rating: 0
You Are Here: Home » Novice » Reportaža: Lov na tartuf – Barbara Jolič

Reportaža: Lov na tartuf – Barbara Jolič

23559465_1852200708361942_7563891117599246452_n

Po lanski udeležbi na tem odpiljenem tekmovanju, ki je bilo dodatno začinjeno z obilnim deževjem ter blatnimi kopelmi, sem dogodek pričakovala navdušeno in rezervirano hkrati. Ko mi je Jure potrdil, da se bova skupaj podila po deželi tartufov, dodal motivacijski vzklik »Gasa modrasa!« in mi zabičal, naj kolesu namažem ketno, se je v meni vendarle zbudil pustolovski duh. Tako sva se v sobotnem jutru naložila v avto in v tisti dobri uri vožnje updejtala vse aktualne življenjske zadevščine.
Na parkirišču je že zbranih nekaj avtov naloženih s kolesi, vrsta pri prijavah je šele v nastajanju.
Uskladiva obvezno opremo, poimenujeva plišastega psa Jakob in vzameva lopatko (oprema za iskalce tartufov), izžerebava srečno štartno številko 16 in dobiva »delovni zvezek« ter navodila za komplikacijo, tretjo »disciplino« pustolovske dirke.

Sledi priprava koles, nahrbtnikov, ter razvozlavanje poteka tekme prek opisa komplikacije. Jure se loti mojega bogega bicikla, jaz pa mu obljubljam večno hvaležnost za te življenjsko pomembne rešitve. 🙂 Ampak obljubljam tudi, da se bom poboljšala. Ketna je namazana, vendar me Jure spomni, da je to podobno, kot bi se človek že celi zašvican in smrdljiv namazal z deodorantom. Pustolovci svoj odličen smisel za humor gojijo tudi v najbolj zajebanih trenutkih daljših dirk.
Midva sva perajt, vseh nekje 40 ekip se stlači v prvi del šotora, v katerem sicer te dni poteka praznik tartufov. Paliska na brifingu poda natančnejša navodila za tekmovanje, sicer je zadeva sila preprosta, cilj je najti »tartuf« (pa ne zares tapravi, ampak enake ali celo višje vrednosti! 🙂 ), vendar do njega pelje (mestoma dobesedno) trnova pot, okvirno 55 km kolesarjenja in trekinga ter cca 2000 višinskih metrov. Aja, pa če želiš priti do tartufa, moraš:
1. Odlaufati do starega buzetskega jedra po zemljevid ter tri različne kotomere.
2. S kolesom poiskati KTje, na katerih dobiš podatke za uporabo kotomerov in s pomočjo njih na karto vrisati vse točke trekinga.
3. Opraviti treking v dveh delih, kjer na vsaki KT dobiš eno črko.
4. Pridobljeno nerazumljivo geslo iz črk s trekinga na štartno-ciljnem mestu po šifri in s pomočjo kotomera, na katerem so tudi črke, prevesti v nekaj bolj razumljivega – lokacijo tartufa.
5. Se s kolesom odpeljati do tega skrivnega mesta, na srečo ne predaleč, poiskati svoj tartuf in zmagoslavno dostaviti svoj ulov k organizatorjem. V roku 7 ur.
To je vse. In tako sva tudi naredila.

No, ni čisto vse, vmes sva se imela res fino:
1. Začetni del je bil za ogrevanje mašine, po stopnicah proti prvim KT ujameva pravi ritem, izklopiva način za čredni nagon in nabereva svoje potrebščine za nadaljevanje dirke. Oddrviva mimo stopnic navzdol, do koles. »Šit, am.. Jure.. Bremza mi ne dela..« 🙂 Uporabiva stari trik iz ARSa in zadeva je popravljena. Fjuuh. Še enkrat sem jo vredu odnesla.
2. S kolesom, na prvi točki se naredi totaln prometni zamašek, ampak se hitro izmuzneva naprej. Že me malo zaskrbi vsa ta gneča in začetna norija, čeprav vem, da ne bo dolgo trajalo in še ne razmislim do konca, že furava svojo špuro. Jure navigira, itak, orientacijst. Jaz sledim, skrbim za to, da lepe rož’ce in kaka žval’ca ne ostanejo neopažene. Tako matrava svoje kvadre in srčka in bicikle v klanec, ki se – tako, kot se za klance spodobi, tudi omili in nadaljuje v gravitacijsko bolj ljubi smeri. Vsaj za nekaj časa. Zelo zabavna vožnja je preko kamnitih zaplat in tistem čvrstem sivem pesku (?). Tam v vasi srečava kužka, ki nama veselo in čist navdušeno sledi do naslednje KT, katera sploh ni tako blizu. Se že veseliva, da imava svojo »Arthur« zgodbo. 😀 Divji spust, ki se zaključi s poskusom prečkanja potoka z ohranjenimi suhimi nogami (kar se zaključi z mokrimi nogami), naju dodatno poživi v precej turobno oblačnem, a večinoma suhem dnevu. Med vzpenjanjem na naslednjo KT v ruševinah naju prehitita Tomaž in Klemen, v svojem klasika drvečem elementu. Na vrhu večina zbranih ekip vrisuje vse KTje za treking. Midva odletiva naprej in pustiva to opravilo za tranzicijo. Da prideva do tja še malo traja, Jure me malenkost potegne na štriku, ko mi začne zmanjkovati moči v nogah, do vrha strmine pa potiskava kolesa. Sva med prvimi na tranziciji, kmalu za prej omenjenima divjakoma. Odlično, mizo z okrepčili imava bolj ali manj zase, predvsem jo uporabiva za vrisovanje KTjev trekinga. Jaz narekujem, Jure riše, tipi topi sva fertik in jo že maširava v grič. Alen nama še poda pomembno informacijo, da del trekinga poberemo zdaj, del pa z druge tranzicije.
3. KT trekinga se nahajajo na planoti na kraškem robu, do koder na eks pripuzava, mestoma s pogonom na vse štiri. Ubereva direktivo in tečeva po železnici (filmska glasba igra v ozadju), najdeva KT v luknji in pičiva še višje, spet direktno lepo poplezava in zraven malo zavriskava, ker je tako fajn! Na ravnini končno lahko zadihava in večinoma tečeva. Ko imava vse črke v žepu se pri vprašanju »Kje greva?« A)Naokrog ali B)Direkt – odločiva za drugi odgovor. Izkaže se, da je pravilen, čeprav Jure nekaj jamra, ker je pozabil na zloglasno žbunje in grde visoke štumfe. Ampak na koncu ni nabral preveč lepotnih prask. Sicer pa so sanje o manekenski karieri pri obema že pozabljene. Azimut uspe, vmes skakljava po z mahom poraslih skalah in na hitro pozdraviva tam živeče škrate. Strga se nama štartna številka, najprej meni, potem še Juretu –potem je perforiranje lažje. Jure naju pofočka, jaz pišem črke v delovni zvezek. (Štartne številke so nam na prijavi pritrdili na nahrbtnike in perforiranje je potekalo vzajemno, jaz tebi, ti meni.) Še nekaj spusta in končno sva na asfaltni cesti skozi vas, nazaj proti kolesom. Nekam polno kužkov je povsod, Jure predvideva, da se jezijo, ker se bojijo, da jim bomo vse tartufe pobrali. Na poti ponovno srečava vodeči dream team in pozdravimo se z glasnimi bojnimi kriki. 🙂 Na tranziciji spet zajahava kolesa, Juretu zbašem napolitanko v usta, ko ima med obuvanjem SPDjk polne roke in noge dela, zalijeva se s kokakolo, grickava čips, ko že vrtiva pedala naprej. To smo že zverzirani na tranzicijah. Nobenega posedanja na BOXih, hej! 🙂 En daljši zložen asfaltni vzpon do naslednjega preobuvanja, noge se že lepo čutijo, zato ohranjava prijazen tempo. Odločiva se za še en turistični sprehod, ker nama je bil tisti kraški rob tako všeč. Zato razjahava, priveževa konjičke, zgrabiva pest čipsa in zagrizeva v kolena. Ampak madonca, tale potka je pa tako prisrčna, markirana singlca, lična, a divja. Taka taprava. Tako izgleda, da so usta in jezik do tal, s kotički ust zavihanimi do ušes. Malo daljši treking na vrhu se že prične vleči na tistih ravnih odsekih makadamske poti. Vmes je dovolj pestro in zanimivo. Še nekajkrat se odločava za direkt, namesto naokrog in Jure ta dan ne zgreši niti za centimeter…noro. Vmes si mislim, da se bom mogoče kaj orientacijske suverenosti nalezla od njega. :p Najbrž ne, ampak me misel na to kar zabava. Odlaufava vse, kar se odlaufati da, potem vključiva ‘Freefall mode’ in jo odbrziva po še eni potki navzdol. Vmes se strinjava, da je krasno, ko se lahko tako igraš s terenom. Ruj ter ostalo žareče grmovje in drevesa naredi pravljično sceno. Vonj po cilju je vedno močnejši. Vonj po dveh prešvicanih truplih pa tudi, če smo že pri tem… 🙂 Ampak, ne tako hitro. Še prej morava gor, do koles. Ja, gor, ker sva šla po KT precej nižje od tranzicije. Na ta finalni peš vzpon me Jure že prej opozori in sva psihično pripravljena. Je bilo vredno, ker je bilo lepo. Take mehke potke posute z iglicami. Dobro sva zgrizla in Jure na zadnjih metrih do koles uspešno prepričuje mišice, da ni potrebe po preplahu in krčih, ker je že kmalu konec. Pogled na uro naju spodbudi, da se ekstra hitro odpeljeva proti Buzetu. Oblečena v vetrovke, ker je spust sladek in dolg. Imava še slabe pol ure do 17h, najbrž nekaj dodatnih minut zaradi zamika štarta. Vriskajoč drviva proti zadnji nalogi.
4. Hitro razjahava, zbreva material in razvozlava skrivno mesto tartufa, ki se glasi: SUNSPORTNAŠANKU. Paliska nama na karti pokaže lokacijo Sun Sport bara in že letiva.
5. S kolesom do bara rabiva dva minute in pol. Za iskanje najine številke v vrečki z vsemi štartnimi številkami pa mogoče tri. Ko imava svoj ulov zafiniširava v cilj in dostaviva »tartuf« organizatorju.
Vesela, da sva uspešno zaključila še eno nepozabno pustolovščino in se imela super. V cilju sva skupno na drugem mestu, prva v mešani kategoriji. Ponovno mogoče malo presenečena nad rezultatom. Prva sta Tomaž in Klemen, kmalu za nama pa Meta in Žine.

Še en pustolovski dan se zaključuje podobno, kot vsi ostali: pospravljanje opreme, druženje in izmenjevanje vtisov, pivo, smeh in hrana…in ja, sprašujemo se, kdaj gremo spet!? 🙂 V prijetni vožnji proti domu se v glavi vtisi že lepo posedejo in iskrica v očeh žari še kar nekaj dni… Tisto, česar se ne da zapisati in predstaviti, ampak je potrebno izkusiti.

Ena lepših krajših pustolovščin, organizacija odlična, komplikacija izvrstna, družba in narava krasni. Jure in ostali Rajdovci pa seveda najboljši. 🙂

Go Rajd GO! 🙂

Zapisala Barbara Jolič, Lov na tartuf, Buzet, 4.11.2017, Ekipa Pustolovec Rajd BJ i pas Jakob.

 

 

About The Author

Number of Entries : 46

Leave a Comment

© 2011 Powered By Wordpress, Goodnews Theme By Momizat Team

Scroll to top